29. januarja, 2018
COP 23 v Bonnu
23. konferenco podpisnikov Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja je med 6. in 17. novembrom 2017 gostil Bonn.
Vsakoletna konferenca zaradi globalnosti gostuje po različnih celinah, čeprav zadnje leta predvsem po Evropi in Afriki, tokrat ji je predsedoval Fiji, ki pa je zaradi praktičnosti (in tudi manj onesnaževanja za) kar 25 000 udeležencev (predstavniki podpisnikov, opazovalcev in medijev) iz skorajda 200 držav konferenco predstavil v bivšo nemško prestolnico. Konferenca COP23 je združevala še 13. srečanje podpisnikov Kjotskega protokola (CMP13) ter drugo srečanje podpisnikov Pariškega sporazuma (CMA2). Poglavitni cilj konference je bila razprava in implementacija načrtov za boj s podnebnimi spremembami z upoštevanjem izhodišč Pariškega sporazuma.
Čeprav se te konference zdijo čudno zlitje politike, aktivistov in dobrih želja, je vsakoletno ponavljanje vsekakor pomembna priložnost, da se spet zavežemo manjšemu človekovemu vplivu na okolje. Hkrati je bila konferenca pomembna, ker je bil napovedan umik ZDA iz Pariškega sporazuma (le-ta je bil sklenjen na konferenci COP 21 pred dvema letoma). Sedanji ameriški predsednik je v predvolilni kampanji in tudi med dosedanjim mandatom zelo zavračal različne okoljevarstvene zaveze. Zato niti ne preseneča, da se je ameriška delegacija odločila, da pripravi (ob)stransko delavnico s polemičnim naslovom: »Vloga čistejših in učinkovitejših fosilnih goriv in jedrske energije pri blaženju klimatskih sprememb.« Originalni naslov delavnice – »Akcije za spodbujanje inovacij in uvajanje naprednih tehnologij« verjetno ni bil dovolj izzivalen za okoljskega svetovalca ameriškega predsednika – Georga Davida Banksa. Tako so delavnico že kmalu prekinili pojoči protesti, ki so svetovalca spodbudili k označevanju tistih, ki bi radi v večji meri uporabili obnovljive vire, kot naivne. Toda nadaljnja razprava po umiritvi je pokazala, da stališča niso tako diametralno nasprotna. Namreč tudi predstavniki premogovnikov se zavedajo onesnaženja, hkrati pa upajo na razvoj naprednih tehnologij kot so zajemanje in skladiščenje ogljika. Pri tem so poudarili, da bodo fosilna goriva v uporabi še vsaj nekaj desetletij, še posebej v razvijajočih državah, kjer si naprednih tehnologij ne morejo privoščiti. Na drugi strani pa se je pokazalo, da tudi znotraj ameriške delegacije vsi ne podpirajo napovedi ameriškega predsednika o umiku, temu pa se je pridružilo tudi 15 guvernerjev zveznih držav.
Navkljub temu to ni najboljša novica niti za zagovornike sporazuma, saj trenutno ameriško izstopajoče mnenje o pretirani regulaciji, četudi oziroma sploh glede klimatskih sprememb, še dodatno opremljeno z ameriško folkloro, nastavlja ogledalo tudi ostalim, vsaj na papirju bolj zagretim okoljevarstvenim narodom. Dejstvo je, da je od konference ZN glede okolja in razvoja v Riu v Braziliji minilo že dobre četrt stoletja, globalne emisije toplogrednih plinov pa ne kažejo usihanja. Resda je prišlo do zmanjševanja emisij v razvitih državah, toda hkrati so se emisije v razvijajočem svetu precej povečale tudi zaradi gospodarske rasti. Dodatno težavo pa povzročajo tudi precej drage in neraziskane tehnologije, ki bi omogočile hitrejšo naslombo na obnovljive vire. Pragmatični Američani in ne le oni zategadelj vidijo take ukrepe lokalnih in mednarodnih vlad kot pretirano regulacijo, ki po njihovem uničuje napredek.
Novopečeni francoski predsednik Emmanuel Macron je blagohotno izjavil, da je boj proti klimatskim spremembam najpomembnejši boj današnjega časa, saj le-te dodajajo razlike v že tako razslojenem svetu, podobno temo pa je ubrala tudi nemška kanclerka Angela Merkel. A navkljub spravnim besedam je razkorak med razvitimi in (hitro)rastočimi gospodarstvi še vedno velik. Z dnevnega reda je bila tako umaknjena točka o širitvi okoljskih ukrepov do 2020 tudi na države v razvoju, k čemer sta najbolj prispevali Kitajska in Indija, ki sta poleg ZDA največji ustvarjalki toplogrednih plinov. Obe državi sta pri zavezah ostali v manj odzivnem delu, čeprav vsaj Kitajska hitro razvija visokozahtevne tehnološke rešitve, med njimi pa je pomemben delež tudi okoljsko sprejemljivejših tehnologij.
Na žalost se zdi, da so tovrstne konferenca polega opominjanja na okoljske probleme tudi razkrivajo pomanjkanje vizionarstva državnikov in držav. Po hitrih in učinkovitih uspehih globalne skupnosti gibanja pri problemu ozonske luknje (ukinitev CFC) in onesnaženja s svincem (uvedba neosvinčenega bencina), je dolgotrajno reševanje klimatskih sprememb željno drugačnega pristopa.
Naša prizadevanja v okviru projekta LIFE Klimatska pot 2050 bodo pri tem pomagala s pridobivanjem čim boljšega nabora podatkov, ki bodo v pomoč pri odločanju o naši nadaljnji tehnološki poti. Pri tem bomo pretehtali nekaj različnih poti razvoja in čeprav star pregovor pravi, da se brez muje še čevelj ne obuje, pa bodo pridobljeni podatki pomagali, da lažje dosežemo zastavljene klimatske cilje.
Prispevek izraža osebno mnenje avtorja in ne nujno tudi podjetja, v katerem je zaposlen.