Aktualno

1. marca, 2018

Trg energetskega pogodbeništva v Sloveniji še slabo razvit

Ljubljana, 27. 2. 2018 ‒ Center za energetsko učinkovitost na Institutu »Jožef Stefan« (CEU IJS) je na Gospodarski zbornici Slovenije (GZS), 27. februarja, organiziral posvet 'Perspektive energetskega pogodbeništva in financiranja prenove stavb v Sloveniji v obdobju 2020–2030’. Tematskim predavanjem je sledila razprava o usmeritvah in aktivnostih za razvoj trga storitev učinkovite rabe energije (URE) in perspektivah financiranja energetske prenove stavb.

Pri energetskem pogodbeništvu (EPO) gre za pogodbeno razmerje, ki lastniku objekta ali naprave omogoča izboljšanje energetske učinkovitosti in s tem znižanje stroškov za energijo. Ukrepe in financiranje teh ukrepov mu zagotovi podjetje za energetske storitve, te pa se običajno ‒ odvisno od pogodbenega dogovora ‒ poplača iz znižanih stroškov za rabo energije. Na tem področju je Slovenija v preteklosti naredila že velike korake, a vseh ovir še nismo premostili, sta na današnjem posvetu na GZS v Ljubljani uvodoma izpostavila mag. Damir Staničić iz CEU IJS in vodja CEU mag. Stane Merše, ki se mu zdi področje stavb dober primer, kako ta model čim bolj uspešno prenesti še na ostale storitvene sektorje, gospodinjstva in industrijo. Ključni izziv pa Merše vidi v povezovanju vseh akterjev na tem kompleksnem področju, kjer se CEU že od leta 2001 vključuje v različne evropske projekte, da bi znanje o EPO prenesel v Slovenijo.

Akterjev premalo, ovire za vstop v panogo velike

Razlog za usmerjanje Slovenije v EPO je bil, kot je spomnil Staničić, primanjkovanje finančnih sredstev. Sicer star, a učinkovit poslovni model naj bi prinašal številne pozitivne učinke: ekonomsko upravičenost in uspešnost projektov, prenos tveganj na ponudnike in olajšanje tehnične izvedbe naročnikom, merjenje prihrankov, dolgoročno stabilnost sistema, zagotovljeno pomoč pri financiranju posameznih projektov ter transparentnost posameznih projektov. Staničić se je strinjal, da smo bili v Sloveniji do sedaj pri izvajanju EPO precej inovativni: »Izvajamo vse modele EPO, ki obstajajo tudi v Evropi, na primer pogodbeno zagotavljanje oskrbe z energijo in prihrankov energije, vitko energetsko pogodbeništvo in zeleno energetsko pogodbeništvo. Čaka pa nas še zelo dinamičen razvoj na tem področju ter nadaljnje diskusije o trajnostnem energetskem pogodbeništvu.«

Kljub temu, da je akterjev od začetka uvajanja EPO vse več, je podjetij za energetske storitve (ang. ESCO ‒ Energy Service Company) pri nas zelo malo (od 3 do 5), je dejal Staničić: »Za boljši razvoj EPO se potrebuje tudi več pospeševalcev projektov, dodatne igralce na področju financiranja (investicijske sklade za garancije), ter natančneje opredeljena vloga projektne pisarne.« Natančnejšo analizo slovenskega ESCO trga bodo sicer po besedah mag. Tilna Smolnikarja z Ministrstva za infrastrukturo (MzI) opravili v sklopu projektne pisarne in na podlagi rezultatov leta 2019 tudi sistem spremljanja kakovosti in certificiranja ESCO podjetij.

»En evro za tri evre investicij«

»Do leta 2050 je treba z izvedbo programov na področju prenove stavb v javnem sektorju doseči 4.000 GWh prihrankov, pri čemer bo letna investicija za prenovo znašala okvirno 400 milijonov na leto do leta 2023, zato bo treba zagotoviti dodatne vire poleg že razpoložljivih kohezijskih sredstev. Smo na pravi poti, a cilji so višji«, je poudaril Staničić in dodal, da »z enim evrom že zdaj generiramo dva evra investicij, a za ‘pametno’ financiranje pametnih stavb je treba s čim več javnimi sredstvi doseči čim večji obseg izvedbe projektov: z enim evrom spodbuditi tri evre investicij.«

Če ne želimo, da pri realizaciji pod naslednjo finančno perspektivo zopet pride do zastoja, kot je bil to že primer v letih 2014-2016 ob pripravi instrumentov za izvedbo kohezijskih politik, moramo povečati obseg projektov, je dejal Staničić. Najenostavnejša poti do tega pa je po njegovem zagotovitev garancij pri najemanju kreditov izvajalcev teh storitev: »Problem je, ker morajo izvajalci zaradi obsega projektov najemati kredite, ki jim nižajo bonitete in otežujejo pridobivanje finančnih virov.«

O izzivih za podjetja je spregovoril tudi Luka Komazec, direktor podjetja GGE, ki se je iz zagonskega podjetja razvilo v enega ključnih ponudnikov storitev na tem področju. Po njegovem mnenju so razlogi za tako majhno število ESCO podjetij v Sloveniji predvsem visoke ovire za vstop v panogo, povezane s financiranjem ter kompleksnostjo in dolgotrajnostjo razvojnih ciklov ESCO projektov. Manjša podjetja s težavo vzdržijo skozi 12 ali 18 mesecev trajajoče cikle in pri tem ohranijo finančno stabilnost. Ob pomanjkanju znanja pri kadrih in stroških, ki izhajajo iz potrebe po novih kadrih, pa je situacija še razumljivejša, je dejal Komazec in ocenil, da je bilo za razvoj ESCO trga pri nas že veliko narejenega, v prihodnje pa bi potrebovali več tehnične in finančne pomoči ter garancijskih shem, ki bi omogočale uspešnejše delovanje manjših podjetij na trgu.

Najučinkovitejša so javno-zasebna partnerstva

Staničić je pojasnil, da poskušajo manjša podjetja v stanovanjskem sektorju in industriji bolje povezovati ter tako zagotavljati kompleksne storitve, a pri nas je zaradi drugačne stanovanjske strukture treba pripraviti drugačne ukrepe, medtem ko v Evropi obstajajo primeri preselitve cele soseske za obdobje trajanja celovite prenove. Je pa mag. Hinko Šolinc, direktor Eko sklada, kjer so specializirani za spodbujanje okoljskih naložb, na to odgovoril, da imajo stanovanjski bloki v teh primerih enega lastnika. V Sloveniji pa ‒ z izjemo novi blokov, kjer energetska prenova načeloma ni potrebna ‒ teh primerov ni.

Primere dobrih praks sanacije stavb skozi EPO in možne skupne ukrepe na lokalni ravni je predstavil Rajko Leban iz Goriške lokalne energetske agencije (GOLEA). Po njihovih izkušnjah je na trgu premalo ponudnikov in premalo odziva, zato se dostikrat odločijo za javno-zasebno partnerstvo, pri čemer je največ projektov na področju energetske sanacije stavb, daljinskega ogrevanja, javne razsvetljave, manj pa trajne mobilnosti in energetsko učinkovite komunalne infrastrukture. Dejal je še, da je projektna pisarna pripravila uporabna navodila, ki javni upravi, občinam in zavodom olajšajo razumevanje postopkov. Februarja letos je MzI med drugim objavil tudi razpis za občine za sredstva v višini 17,6 milijonov evrov, je spomnil Smolnikar in poudaril, da je potenciala za energetsko prenovo stavb v Sloveniji precej (cca. 40 % stavb), so pa se z vidika cene in stroškov v preteklosti kot boljši izkazali projekti, izvedeni v sodelovanju z zasebnikom.

Posvet je pripravil Institut »Jožef Stefan«, Center za energetsko učinkovitost (IJS CEU), in sicer v okviru EU projektov »Energy Performance Contracting Plus, EPC+« in »Slovenska podnebna pot do sredine stoletja, LIFE Podnebna pot 2050«.